Rp./Lirikon21, 29-31, Slovenja 2010
POBOCZA, nr 3-4 (37-38) / 2009

Dolga ulica

Stara mati Zosia sedi kot odložena lutka
na zvok z vrta se vzravna
in nervozno pogleda skozi okno
tam pa je Varšava in leto devetintrideset v soncu
Dolga ulica 29 in upravitelj
Zosiin oče
gospodar Poljskega gledališča¹ in dvorca

ni jasno, od kod se je vzelo to pridušeno piskanje
koza trapasta steci v klet!
mala Zosia steče do prizidka
binglja z nogami
in čopki
suče se na eni nogi in se kremži

presneta cirkusantka!
Zosiin oče mora stopiti iz kritja in naglo zakorakati na sredino
kakor igralec na odru
mlada Zosiina mati steče
leže na moža in obleži
na prsih nastajajo rdeči madeži in se večajo

nekdo vpraša od kod neki je to pridušeno grmenje
naravnost v srce upravnika
stara mati Zosia nenehno kliče
tiho predse
steci v kritje
bedasta cirkusantka
šepeče
saj veš z vojno ni šale
to ni cirkus ali gledališče
ampak saj še ni prepozno
angeli Oče Odrešenik moj
saj še ni tako daleč tja
od tod
iz podstrešne sobe
do hčere

do vnučke
pod Łodzem
pod gozdom
z tega mehkega naslonjača
s pogledom na Varšavo
na Dolgo

ki se tukaj začne in ne konča

Pot

zlila sta se vase
kakor da bi zmetala v jamo svoj jaz
oče in pes

čeprav je vsak od njiju prišel k meni z druge strani
v drugem času
in osebno

pa sta prihajala k meni vsak z svoje strani
ob različnem času
in osebno
odhajala pa sta skupaj po isti poti tja
kjer sta še zdaj pred menoj

včasih se nepričakovano za hip vrneta
slišim kako zadevata ob zid in pohištvo
zaslepljena od dnevne svetlobe

ne reagirata na moje klice
preglašene z zemeljskim hrupom
čutim njuno navzočnost gozdno in travniško

včasih pa se vse to začenja kvariti
(morda zgubljam čute in gnijem od glave
kakor zlata ribica ki je skočila iz akvarija
v zelen prepad ki pa je bila preproga
in ne ocean?)

dve človeški slédi tiho
kakor copati
odhajata na sprehod
s pasjim repom na vrvici
previdno neseta
svoj obraz
po poti
in pasji
smrček
dragocen

Nož z rdečim držajem

Moj oče je mali vitez in se igra
z nožem z rdečim držajem
maha z njim kakor s sabljo in ga meče z roke v roko
nož – pravim da bi kaj rekla on pa zija vame kot da sem nora

vznesen nad ritualno vojno pade na bok in zaspi
nož drži s konico navzgor
ko se zbudi mu je nož edina opora za desno roko
leva se oprime zraka

soba diši po narezanem jabolku
ta vonj združuje najin spomin
nekdo nekoga uči tujih besedic nekdo nekomu lupi jabolko
potem bere pravljice

znanec iz starih časov je prinesel branje
za zabijanje časa
toda knjiga z naslovom »Svetovna literatura« ne sede v dlan
ne lesketa se
in ni rdeča

obračam strani kar tako brez cilja
John Updike Pizde – berem glasno da bi ubila tišino
oče pa bulji vame kot da sem z Marsa

stara knjiga se razleti na dvoje
pozno darilo prijatelju poznavalcu literature
za moškega in njegov konjiček
knjigoveštvo

nobeden od njiju ne več kaj so to pizde in kaj se je spacalo po hlačah
seks ali gobja omaka
najpomembnejši je nož z rdečim ročajem ki ima smisel

Smaragd

Ponoči rosa rosí na travo smaragde
zjutraj orjem roso z dvokolesnim vozičkom
delim vesolje na kosmate šope zelenja
mečem smaragd v zemljo

nebeški teleskopi zaznajo na zemljevidu
vsak zaklad plemenite kovine
tokovi smaragdov ponikajo po strugah
v rubinove kraterje
in še globlje

ponoči rosa rosí na travo smaragde
zjutraj orjem roso z dvokolesnim vozičkom
delim vesolje na kosmate šope zelenja
mečem smaragd v zemljo

* * *
Smrt je preprosta reč.
K.I. Gałczyński

Smrt je preprosta kakor zibelka
obe se kakor čudežno nihanje bližata in oddaljujeta
v sedanjem času popolnoma popolni
je - ni
ni - je
obstaja telesni dokaz
ne obstaja noben dvom

Krystyna Lenkowska
iz poljščine prevedel Peter Kuhar